90 let povezovanja
mariborskih javnih podjetij
Razstava Pokrajinskega arhiva Maribor ob 90. obletnici ustanovitve Mariborskih mestnih podjetij
Mestna
podjetja Maribor
od 1932
1. septembra 1932 je mariborski občinski svet sprejel statut Mariborskih mestnih podjetij. Upravni odbor je novembra 1932 predlagal, da se naziv družbe skrajša v Mestna podjetja.
V prvi upravni svet družbe so bili izvoljeni občinski svetniki Franjo Perić, dr. Fero Müller, Henrik Saboty, inž. Oskar Dračar, Drago Roglič, Josip Ošlag, Rado Lenard, Franjo Bureš, inž. Jože Jelenec in Rudolf Tumpej.
V prvi nadzorni svet so bili izvoljeni: Karol Pugel, Janko Tavčar, Viktor Grčar, dr. Vinko Rapotec in Bogdan Pogačnik.
V sestavo prvega ravnateljstva so bili imenovani: dr. Franjo Lipold kot načelnik, Franjo Peric kot podnačelnik in občinska svetnika inž. Jože Jelenec in Henrik Saboty kot člana.
Mestni avtobusni promet
Avtobusno podjetje je bilo ustanovljeno leta 1926. Kupili so tri avtobuse znamke Renault, garaže pa redili poleg mestnega kopališča v Kopališki ulici. Krajevni avtobusni promet v Mariboru samem in okolici je bil uveden leta 1927, v ta namen pa je občina pridobila devet novih avtobusov znamke Chevrolet in en avtobus znamke Sauer, leta 1928 pa še tri avtobuse (en znamke Saurer in dva znamke Austro-Fiat).
Od ustanovitve dalje je bil Avtobusni promet najprej eno leto v okviru gradbenega urada, od leta 1927 do 1930 pa v okviru Mestne plinarne, v bližini katere so bile tudi garaže.
Mestni pogrebni zavod
Pogrebni zavod je bil ustanovljen leta 1869. Svoje prostore je imel na Cvetlični ulici 14 (danes Ulica heroja Šlandra), opravljal pa je vse pogrebne posle in prevoze žalnih gostov ter duhovnikov. Leta 1911 je zavod prevzela mestna občina, od leta 1932 je bil sestavni del Mestnih podjetij.
Ukvarjal se je še z izdelovanjem krst in drugih pogrebnih potrebščin, ki jih je tudi prodajal. Poleg tega so delavci opravljali še ekshumacije in prevoze mrlčev, upravljali pa so tudi pokopališče na Pobrežju.
Mestna plinarna
Plinarna je bila zasebno koncesionirano podjetje Georga Graffa, podjetnika iz nemškega Gemersheima, ki je leta 1869 od tedanjih mariborskih mestnih oblasti pridobil koncesijo za ureditev in gospodarsko izkoriščanje razsvetljave na plin. Že v letih 1869 in 1870 je zgradil plinarno in začel proizvajati plin ter postopno graditi sistem razsvetljave. Kmalu, leta 1870, so v okolici plinarne in glavnega kolodvora zasvetile prve plinske svetilke.
Leta 1915 je plinarno odkupila Mestna občina Maribor. Mesto je preskrbovala s kurilnim plinom, šole, mestne urade in obrate mestnih podjetij pa tudi s premogom in drvmi. Izvajala je plinske instalacije, dobavljala plinske naprave za obrt, industrijo in gospodinjstvo (plinske aparate, štedilnike, peči …) ter prodajala tudi stranske proizvode (koks, katran itd.).
Mestna klavnica
Klavnica je delovala na naslovu Ob brodu 5 (danes Oreško nabrežje) in je bila dograjena leta 1900. Vodil jo je ravnatelj dr. Maks Rojko.
Njene dejavnosti so zajemale klanje, ogled, uhlevljanje in krmljenje živine ter pregled za morebitne trihine. V klavnici so obratovale hladilnica, solilnica in tovarna ledu, v najem je oddajala hladilne celice, imela pa je tudi lastno mostovno tehtnico. Prirejala je redne sejme (svinjske in živinske).
Mestno električno podjetje
Zametki Mestnega električnega podjetja segajo v leto 1914, ko je mestni svet na seji 15. julija sprejel in obravnaval t. i. sporazum oz. pogodbo, ki sta jo na predlog odbora za elektrifikacijo sklenila Mestna občina Maribor in Štajerska električna družba. S to pogodbo se je mestna občina zavezala zgraditi električno razdelilno napeljavo po mestu in skrbeti za prodajo električne energije. V uvodnem delu pogodbe je bilo navedeno, »da je potrebno pričakovati, da bo po izgradnji električne centrale na Fali Maribor tisto mesto, ki se bo moralo ali moglo čim prej priključiti na električno energijo.«
Mestna občina je nato ustanovila poseben odbor mestnega sveta za elektrifikacijo, ki je spremljal izvedbo električne razdelilne mreže in postavitev transformatorjev. Iz ohranjenih dokumentov je razvidno, da je leta 1917 že delovalo Mestno električno podjetje Maribor (Städ-Letak Mestnega električnega podjetja, 1938 Jurčičeva ulica okoli leta 1900 Prvi transformatorji v Mariboru tische Elektrizitäts- Unternehmung Marburg). Tega leta je namreč Mestna občina Maribor tudi nastavila prvega direktorja podjetja, inž. Karla Ruprechta iz Salzburga.
Mestno električno podjetje je skrbelo za dobavo, razdeljevanje in obračunavanje porabljene električne energije v Mariboru ter njegovi najožji okolici. Skrbelo je tudi za razvoj elektrifikacije mesta in okolice, s čimer so pridobili nove odjemalce električne energije, predvsem male odjemalce, torej posameznike in posamezne zgradbe, ter velike odjemalce – tovarne, urade, gospodarska posestva ipd. V drugi polovici leta 1928 se je podjetje preselilo iz prostorov v hiši na Jurčičevi ulici 8, kjer je delovalo od svojega začetka, na novo lokacijo v Frančiškanski ulici (današnja Ulica Vita Kraigherja).
Gradbena uprava
Gradbeno upravo, s sedežem na Frančiškanski ulici 8 (danes Ulica Vita Kraigherja 8), katere načelnik je bil inž. Josip Baran, je sestavljalo 5 oddelkov:
• gradbeni oddelek je imel nalogo vzdrževati mestne
stanovanjske hiše in obratne zgradbe;
• cestni oddelek je gradil, vzdrževal in popravljal ceste, skrbel za pometanje in škropljenje cest ter za odstranjevanje snega;
• upraviteljstvo je oskrbovalo stanovanjska poslopja Mestnih podjetij in upravljalo ostala posestva ter zemljišča Mestnih podjetij;
• oddelek odvoza fekalij je skrbel za izpraznjevanje
greznic in odvoz fekalij iz mesta;
• Mestno kopališče, dograjeno leta 1894, je razpolagalo s
kadnimi, vročezračnimi in parnimi kopelmi ter prhami;
• Kopališče na Mariborskem otoku, dograjeno leta 1930, je razpolagalo s tremi bazeni, 10 m visokim skakalnim stolpom, 120 kabinami, 600 garderobnimi omaricami, športnimi objekti, restavracijo in tribuno.
Mariborski otok
Mariborski otok je bil kot mestno kopališče del organizacije Mestnih podjetij. Sprva je bila enota Mariborski otok organizirana samostojno, ob reorganizaciji družbe leta 1935 pa je bila podrejena gradbeni upravi.
Načelni sklep o gradnji novega letnega kopališča je bil sprejet pod županom dr. Josipom Leskovarjem leta 1927. Občinski svetniki so naslednje leto za potrebo izgradnje novega letnega kopališča odobrili nakup Felberjevega otoka. Na njem je, po načrtih Gradbenega urada Maribor, občina zgradila novo letno kopališče, ki je bilo končano leta 1930.
Ob otvoritvi 15. junija 1930 je bilo kopališče razglašeno za največje in edino kopališče te vrste v državi. Locirano je bilo na polovici 100.000 m2 velikega Felberjevega otoka, drugo polovico je predstavljal naravni park. Kopališče je bilo razdeljeno na pet delov: vodne in sončne kopeli, visoke zgradbe (kabine in restavracije), čiščenje vode (čistilnica in filter), igrišča in park.
Na otoku so bili trije bazeni (za plavalce, neplavalce in za otroke), ki so bili različnih velikosti in globin. Kabinam in restavraciji je bila namenjena enonadstropna stavba, v kateri je bilo 120 kabin in 598 omaric, ki so bile razporejene ločeno za moške, ženske in družine. V istem poslopju je bila tudi soba za prvo pomoč, v posebnem prostoru pa so bile nameščene čistilne prhe, ki so jih obiskovalci lahko uporabljali brezplačno. Vodo iz Drave so prečistili s posebnimi filtri, za ogrevanje pa so služili veliki rezervoarji, ki so bili nameščeni pod pločevinasto streho stavbe restavracije.
V letu 1932 so bile za prevoz na Mariborski otok organizirane tudi avtobusne linije, za katere je bilo mogoče kupiti kombinirano vozovnico. Povratna vozovnica od Glavnega trga do Mariborskega otoka in vstop na kopališče je stala 5 dinarjev, enosmerna 3 dinarje.
Sezono leta 1933 je Mariborski otok dočakal precej preurejen, občina ga je namreč že leta 1932 sklenila še bolj urediti in izboljšati. Tako so najprej posekali precejšen del gozda in povečali igrišča, hkrati pa odpravili ovire, ki so v popoldanskem času zastirale sonce. Na vzhodnem delu so uredili tekalno stezo v obliki elipse, ki je bila dolga okoli 800 m. Poleg igrišč za odbojko so uredili še dva prostora za balinanje.
Obisk kopališča na Mariborskem otoku je iz leta v leto naraščal. V otvoritvenem letu ga je obiskalo okoli 71.000 ljudi, leta 1931 57.000, v sezoni leta 1932 pa so na Mariborskem otoku našteli že 87.782 obiskov, torej kar 30.000 več kot leto poprej.
Mestni vodovod
Pred koncem 19. stoletja se je v Mariboru pokazala nuja po centralnem vodovodu. Mestni vodnjaki so dotlej sicer zadostovali za ljudi in živino, obrt in industrija pa sta že trpeli pomanjkanje vode. Po daljšem projektiranju in študijah je leta 1900 dunajsko podjetje Rumpel & Waldeck začelo graditi vodovod na Teznem, dogradili so ga konec leta 1901. Zgradili so en vodnjak na parni pogon in enega na nateg. Vodovod so projektirali za potrebe mesta s 30.000 prebivalci.
Zaradi naraščajočega prebivalstva v Mariboru in okolici je v poletnih mesecih velikokrat prihajalo do pomanjkanja vode, saj obstoječi sistem ni mogel zadovoljiti vseh potreb po vodi. Tako se je poleti 1933 v škofijskem gozdu na Betnavi začelo izkopavanje in betoniranje novega rezervnega vodnjaka mariborskega mestnega vodovoda. Delavci so pri izkopavanju zemlje in gramoza dosegli globino 13 metrov in zadeli na močne izvire vode. Vodnjak je bil globlji, kot so prvotno računali, saj so ga izkopali kar 25 m globoko, utrdili so dno in montirali črpalke na električni pogon. Po končanju vseh montažnih del so vodnjak priključili na vodovodno omrežje. Prav na tem mestu so v letih 1942 do 1944 Nemci zgradili še dva vodnjaka.
Po drugi svetovni vojni je število prebivalcev v mestu silno naraslo (na okoli 82.000 ljudi) in potrebe po vodi so se ponovno povečale. V letih 1947 do 1949 sta bila zgrajena še dva vodnjaka v Strmi ulici.
Utrinki mariborskih mestnih podjetij
po drugi svetovni vojni
Po drugi svetovni vojni mestna podjetja niso več delovala v okviru enotne organizacije Mestna podjetja Maribor.Leta 1949 je Poverjeništvo za komunalne zadeve Mestnega ljudskega odbora Maribor sprejelo sklep o razdružitvi Mestnih komunalnih podjetij v samostojna podjetja.
Iz Mestnih komunalnih podjetij so samostojno pot začela podjetja Mariborski vodovod, Mariborsko pogrebno podjetje, Toplotna oskrba Maribor, Mariborska plinarna, Mariborske tržnice, Nigrad, Snaga, Vrtnarstvo Florina ter Komunalni inženiring. Dejavnost avtobusnih prevozov je prevzelo podjetje Certus Maribor, distribucijo električne energije pa podjetje Elektro Maribor.
Razni tržni prostori v Mariboru
1965 – 1966
Po drugi svetovni vojni mestna podjetja niso več delovala v okviru enotne organizacije Mestna podjetja Maribor.Leta 1949 je Poverjeništvo za komunalne zadeve Mestnega ljudskega odbora Maribor sprejelo sklep o razdružitvi Mestnih komunalnih podjetij v samostojna podjetja.
Iz Mestnih komunalnih podjetij so samostojno pot začela podjetja Mariborski vodovod, Mariborsko pogrebno podjetje, Toplotna oskrba Maribor, Mariborska plinarna, Mariborske tržnice, Nigrad, Snaga, Vrtnarstvo Florina ter Komunalni inženiring. Dejavnost avtobusnih prevozov je prevzelo podjetje Certus Maribor, distribucijo električne energije pa podjetje Elektro Maribor.
SOZD
Združena komunalna
podjetja Maribor
od 1976
Povezovanje mestnih podjetij je v 70-ih letih 20. stoletja, zaradi zagotavljanja kvalitetnejših storitev in optimizacije dela, ponovno postalo aktualno.
Leta 1976 je bil ustanovljen SOZD Združena komunalna podjetja Maribor (tj. sestavljena organizacija združenega dela). Samoupravni sporazum o ustanovitvi so podpisale delovne organizacije Mariborski vodovod, Nigrad in Snaga. V letu 1980 je bilo ugotovljeno, da SOZD Združena komunalna podjetja Maribor ne zadovoljuje vseh teženj podpisnikov samoupravnega sporazuma o združitvi, da pa je družba opravila pomembno vlogo pri razreševanju kompleksne komunalne problematike v Mariboru.
Leta 1981 so se v SOZD vključile tudi delovne organizacije Mariborska plinarna, Mariborske tržnice, Komunalni
inženiring in Toplotna oskrba Maribor, kasneje pa še Florina Maribor in Mariborsko pogrebno podjetje.
Po sprejetju Zakona o podjetjih leta 1988 in Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetji so mariborska »mestna« podjetja ponovno začela samostojne poti.
Javni holding Maribor
od 2020
Povezujemo razvojne
potenciale mesta
Javni holding Maribor (JHMB) je bil ustanovljen 2. septembra 2020, ko je pod skupno streho združil šest podjetij – Energetiko Maribor, Mariborski vodovod, Marprom, Nigrad, Pogrebno podjetje Maribor in Snago, ki v širši regiji uspešno delujejo tudi že več kot 160 let. V letu 2022 je v Skupino JHMB vstopilo še podjetje Šport Maribor.
Glavni namen ustanovitve JHMB je bil povezati podjetja, ki izvajajo gospodarske javne službe, in optimizirati njihove podporne službe za čim boljšo strokovno podporo pridruženim podjetjem s ciljem, da se lahko slednja posvečajo izključno izvajanju in razvoju storitev javnega pomena, ki so eden ključnih dejavnikov za kakovost bivanja v mestu. Ustrezno izpolnjevanje temeljnih bivanjskih zahtev občanov je prednostna naloga Skupine JHMB in kot takšna v središču vseh njenih prizadevanj.
JHMB ob drugi obletnici ustanovitve, 2. septembra 2022, zaposluje 95 sodelavcev, celotna Skupina JHMB pa šteje blizu 1170 sodelavcev.
Cilji JHMB reflektirajo in podpirajo vizijo razvojno naravnanega mesta Maribor z osnovno tendenco po visokokakovostnem izvajanju gospodarskih javnih služb ter aktivnem in ciljnem usmerjanju razvoja komunalnih storitev in infrastrukture. Oboje ob doslednem upoštevanju potreb uporabnikov tako v Mestni občini Maribor kot v širši regiji, kjer delujejo povezana podjetja.
